Zgodovina bolnišnice

Vlasta Beltram

STO LET DOLGA POT OD OBMORSKEGA OKREVALIŠČA DO MODERNE ORTOPEDSKE BOLNIŠNICE

Južni del Miljskih hribov je na prelomu 20. stoletja postal meta tržaških društev, ki so se ukvarjala z organizaranjem zdravljenja tuberkuloze, najhujše bolezni tistega časa, povezane z življenjem v revnih okoljih industrializiranih mest. Zakaj so izbrali ravno ta del istrske obale? Območje Valdoltre (Valle Oltra, Val d'Oltra – dolina preko, gledano s koprske strani), kot se je takrat imenoval del od Sv. Katarine do Debelega rtiča, in Ankarana (del od Sv. Katarine do Bivja), je imelo zelo ugodno klimo, mnogo sončnih dni, ležalo je v zavetrju, morska voda pa je bila zelo čista. Vse to pa je bilo zelo koristno za zdravljenje tuberkuloze. Zato ni čudno, da so tu istočasno odprli kar dve zdravstveni ustanovi za tuberkulozne bolezni – v Valdoltri otroško obmorsko okrevališče in v Ankaranu sanatorij za pljučno tuberkulozo.

Začetki

Leta 1884 je bila v Trstu ustanovljena Società degli amici dell'infanzia (Društvo prijateljev otrok) z nalogo, da skrbi za revne in bolehne otroke. V Trstu je društvo odprlo prve otroške jasli, uvajalo prehrano v šoli, odpiralo in skrbelo za počitniške kolonije (leta 1899 je odprlo hribovsko kolonijo v Hrpeljah) in druge dejavnosti, največjo skrb pa je posvetilo obmorskemu okrevališču za skrofulozne in slabotne otroke, ki ga je vodilo od svoje ustanovitve pa do leta 1904, vendar je bilo le sezonske narave (odprto čez poletje), kar se je izkazalo kot občutno premalo za uspešno zdravljenje. Zato je bila velika želja društva odpreti celoletno okrevališče, uresničilo pa jo je po 25-ih letih delovanja z odprtjem celoletnega okrevališča v Valdoltri leta 1909.

Tako segajozačetki bolnišnice v Valdoltri že v leto 1904, ko je Društvo prijateljev otrok iskalo prostor za novo obmorsko okrevališčeza zdravljenje otrok, potem ko je leta 1903 zaprlo okrevališče v Sv. Andreju v Trstu.Vse je kazalo, da v letu 1904 društvo sploh ne bo odprlo okrevališča. Takrat pa mu je Società per la lotta contro la tubercolosi (Društvo za boj proti tuberkulozi) iz Trsta ponudila obalo na svojem posestvu v Ankaranu, avstrijski Rdeči križ pa je pripeljal z Dunaja dve montažni baraki[1]. Poskusno leto 1904 je bilo uspešno, zato je društvo po temeljitih raziskavah klimatskih in vodnih razmer ter na podlagi ugodnih rezultatov poiskalo in za 74.976 kron kupilo ustrezno zemljišče, veliko 20 hektarjev, v Sv. Hieronimu v Valdoltri [2] ter takoj začelo pripravljati  načrte za otvoritev celoletnega okrevališča.

Izvajanje celotnega projekta je trajalo dlje kot so si v svojem začetnem navdušenju zamislili. Najprej so podrobno izdelali načrte za pomol in napeljavo vode iz lastnih vodnih virov (1904/05), nato pa še za objekte, v katerih bodo lahko sprejeli 120–150 otrok pozimi in do 250 poleti. Načrt za objekte je izdelal arhitekt Gruber, izvajalec je bil arhitekt Gioacchino Grassi, ki je v načrt vnesel še nekaj popravkov. Gruberjev predlog je imel več variant, konec maja 1907 pa se je odbor odločil za varianto A, po kateri naj bi poleg glavnega paviljona okrevališče sestavljalo še 7 drugih paviljonov in 4 nadstreški [3]. Najprej so s kamenjem iz lastnega kamnoloma zgradili 90 metrov dolg pomol (končan je bil sredi leta 1907), nato so oktobra 1907 začeli graditi še objekte. Izkazalo se je, da so bili načrti zastavljeni širše, kot so jih zaradi pomanjkanja finančnih sredstev lahko realizirali. Na letnem društvenem kongresu konec junija 1908 so že poudarjali, da bodo zgradili le najnujnejše objekte, preostali pa bodo počakali boljših časov [4]. Do maja 1909 so bili končani vsi objekti, razen kirurškega paviljona, ki so ga šele začeli graditi, zaključevali pa so še dela v strojnici in kotlovnici. Z deli so pohiteli v upanju, da bi že poleti odprli sezonsko okrevališče, kar jim je tudi uspelo [5]. In šele 21. decembra 1909 je bilo brez kakšne posebne slovesnosti uradno odprto novo Obmorsko okrevališče v Valdoltri – Ospizio marino di Valdoltra, ki je takoj sprejelo svoje prve bolnike – 28 otrok iz tržaške bolnišnice [6].

Do prve svetovne vojne

To je bila najmodernejša zdravstvena ustanova, urejena za konservativno in operativno zdravljenje vseh oblik kostne in sklepne tuberkuloze, ortopedskih bolezni in poškodb muskulo-skeletnega sistema, zato je neupravičeno še 20 let nosila naziv okrevališče. Namenjena je bila predvsem revnim otrokom iz Trsta in okolice pa tudi iz Istre, vendar so se v njej zdravili otroci iz vse avstro-ogrske monarhije.

Okrevališče je sestavljalo 7 objektov ali paviljonov: glavni paviljon, sedaj paviljon A, z 240 posteljami; kirurški paviljon, sedaj paviljon C, zgrajen in opremljen po zahtevah najmodernejše kirurgije; pralnica in dezinfekcija; kuhinja in jedilnica; strojnica in kotlovnica; izolirnica; veranda na plaži za terapijo z zrakom. Imelo je lasten vodovod in električno energijo, ogrevanje s paro, telefonsko povezavo (med paviljoni, med nadstropji v glavnem paviljonu in s Trstom), urejeno kanalizacijo (skozi prečiščevalne bazene je bila speljana v morje daleč od okrevališča), urejene prometne zveze (po morju s parnikom do Kopra in od tam v Valdoltro, poleti tudi direktna povezava Trst–Valdoltra, ali z vlakom do Kopra ter s parnikom naprej), lastno posestvo pa ga je oskrbovalo s sadjem in zelenjavo [7].

Poudarek je bil na konservativnem zdravljenju z uporabo talaso-, helio- in hidroterapije. Zimsko kopanje so imeli v okroglih lesenih kadeh s toplo morsko vodo, nekoliko kasneje pa so zgradili tudi bazen.

Okrevališče je 20 let vodil primarij zdravnik Emilio Comisso (1875–1954), pionir na področju ortopedije, ki je bil hkrati strokovni in upravni direktor. Pomagala sta mu  še dva zdravnika, specialistično svetovalno službo so brezplačno opravljali tržaški specialisti, iz Trsta pa je enkrat tedensko prihajal tudi stomatolog. Leta 1912 je bilo vseh zaposlenih 64, od tega skoraj polovica zdravstvenega osebja (3 zdravniki, 20 medicinskih sester in 8 nun), 6 družin pa je obdelovalo posestvo [8].

Dobri rezultati zdravljenja so privabljali v bolnišnico vedno več bolnikov, tako da je leta 1914 imela že 300 postelj (270 rednih in 30 dodatnih) [9]. Njen razvoj pa je prekinila prva svetovna vojna; v začetku julija 1915 je prenehala delovati, njen kompleks pa je zasedla avstrijska vojska in ga spremenila v vojaški objekt. Italijani so jo bombardirali iz zraka (hudo je bil poškodovan paviljon s kuhinjo in bližnji objekti), na koncu pa so jo avstrijski vojaki še izropali [10].

V novi državi – Kraljevini Italiji

Italijanska vojaška uprava je takoj po zasedbi Primorske začela obnavljati bolnišnico, tako da je že julija 1919 lahko sprejela prve bolnike. Kljub pomoči ameriškega mladinskega Rdečega križa, ki je dve leti pokrival stroške zdravljenja stotinam bolnikov, in Ameriški misiji, ki je pošiljala na zdravljenje dunajske otroke, Društvo prijateljev otrok ni moglo več vzdrževati ustanove, zato jo je 1. septembra 1920 predalo tržaškemu odboru italijanskega Rdečega križa. Pod novim okriljem je ustanova dosegla razcvet na vseh področjih. Pokroviteljstvo nad njo je prevzela kraljica mati – vojvodinja Elena d'Aosta, po kateri se je novembra 1921 tudi poimenovala – Ospizio Marino »Duchessa Elena d'Aosta«, na koncu dvajsetih let pa je končno dobila naziv bolnišnica – Ospedale Marino »Duchessa Elena d'Aosta« [11].

Manjša obnova je bila izpeljana že v prvem povojnem obdobju. V letih 1930–1932 je italijanski Rdeči križ opravil širša obnovitvena dela: med drugim so preuredili in modernizirali prostore (takrat so operacijsko dvorano preselilo iz kirurškega v glavni paviljon), zgradili dve novi stavbi (eno za zdravniško in upravno osebje, drugo za žensko osebje) in druge objekte (med temi tri cementne terase na plaži) [12]. Leta 1939 je italijanska država zgradila še en paviljon za bolnike (današnji paviljon B) in tako zaokrožila število objektov, ki jih ima bolnišnica še danes.

Bolnišnica je bila zelo dobro opremljena za konservativno, operativno in fizioterapevtsko zdravljenje, imela je lasten rentgen, mavčarne, uvajala je zelo moderne metode zdravljenja kostne in sklepne tuberkuloze. Prejšnje terapije so razširili še z aktinoterapijo, vpeljali pa so še gimnastiko - t.i. švedsko gimnastiko za lažje bolnike, pri hujših pa so izvajali le dihalne vaje [13].

Za bolnike so vsestransko skrbeli: z dobrodelnimi sredstvi so zgradili gledališki oder, kjer so nastopali bolniki sami, pogosto pa tudi tržaški amaterski igralci in glasbene skupine. Enkrat tedensko so predvajali tudi filme. Že v prvih letih po prvi svetovni vojni je italijanski Rdeči križ organiziral šolanje za otroke (potekalo je v učilnici, negibne otroke pa so poučevali po sobah) in poskrbel, da so bila spričevala javno priznana [14].

1.junija 1929 je vodstvo bolnišnice prevzel dr. Antonio Mezzari (1899–1977) in jo vodil do konca njenega delovanja septembra 1943. Po kapitulaciji Italije so bolnišnično osebje in civilne bolnike preselili v Italijo, v bolnišničnih objektih pa se je naselila nemška vojska.

Prvo desetletje po koncu druge svetovne vojne

Po drugi svetovni vojni je ozemlje, kjer je bila bolnišnica, prešlo pod  jugoslovansko vojaško upravo, vendar je bila usoda njene pripadnosti še nekaj let nejasna. Zaradi ugodnih razmer jo je jugoslovanska vlada vključila v svojo zdravstveno mrežo, četudi še ni bila vključena v jugoslovansko državo. Postala je prva ustanova v povojni Jugoslaviji, ki je začela zdraviti kostno in sklepno tuberkulozo (OAT). Leta 1947 se je celo preoblikovala v Zvezni inštitut za proučevanje OAT, a le zelo kratek čas. Z ustanovitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja je ponovno prenehala delovati, leta 1951 pa se je začela druga obnova, ki je postavila temelje današnji Ortopedski bolnišnici Valdoltra.

Najprej je poškodovane bolnišnične objekte uporabljala vojaška sanitetna služba za rekonvalescente in vojne invalide. Junija 1945 je bolnišnica sprejela prve ranjence iz partizanske bolnišnice v Zadru, nato pa še internirance iz zbegov v južni Italiji. Predvsem po zaslugi dr. Bogdana Breclja so s krediti narodne vlade Ljudske republike Slovenije začeli obnavljati objekte z namenom, da tu ustanovijo center za zdravljenje kostne in sklepne tuberkuloze. V začetku septembra 1945 je bolnišnica sprejela že prve bolnike. Zdravniško službo v njej so opravljali zdravniki ortopedi z Ortopedske klinike v Ljubljani, njen strokovni vodja pa je bil dr. Bogdan Brecelj (1906–1986). Tudi bolnike je pošiljala Ortopedska klinika, prihajali pa so iz vse Slovenije. 

Velikopotezni začetek prve obnove je zaustavila pariška mirovna pogodba, ki je v začetku oktobra 1946 potegnila novo razmejitveno črto v nekdanji Julijski krajini in določila, da večji del Primorske in Istre pripade Jugoslaviji, na ozkem pasu ozemlja med reko Mirno in Devinom pa se ustanovi nova državna tvorba – Svobodno tržaško ozemlje, ponovno razdeljeno na dve coni z dvema vojaškima upravama. Za bolnišnico je s tem nastala nova pravna situacija, zato je bila 7. februarja 1947, tri dni pred podpisom mirovne pogodbe med Italijo in Jugoslavijo, preseljena skupaj z opremo, bolniki in inštitutom v Rovinj. Januarja 1949 so v Stari gori pri Šempetru pri Gorici ustanovili novo bolnišnico in kmalu preselili tja slovenske bolnike.

Do začetka druge povojne obnove leta 1951 so objekte v Valdoltri uporabljali za druge namene. Zato je italijanski Rdeči križ zahteval svojo lastnino nazaj, da jo ponovno usposobi za zdravstvene potrebe. Julija 1950 so najvišji oblastni organi sprejeli sklep, da se bolnišnica ponovno usposobi za prvotne zdravstvene namene. V obnovljenih prostorih, so bili prvi bolniki sprejeti avgusta 1952 in 17. aprila 1954 je bila izvedena prva operacija. Bolnišnica je dobila naziv Bolnica za kostno tuberkulozo Valdoltra. Načrt obnove je predvidel obnovo že obstoječih objektov, modernizacijo prostorov in opreme ter njihovo prilagoditev za nove načine zdravljenja OAT in rehabilitacijo bolnikov.

Bolnišnica še vedno ni imela lastnih zdravnikov, ampak so v izmenah prihajali v Valdoltro specialisti in anesteziologi Ortopedske klinike v Ljubljani. Leta 1954 je bilo v bolnišnici zaposlenih 112 oseb, njen upravitelj je bil od leta 1950 Vladimir Zorzut (1910–1985), vodja zdravstvene službe pa še vedno dr. Bogdan Brecelj [15].

V Jugoslaviji

S podpisom londonskega sporazuma oktobra 1954 je bilo Svobodno tržaško ozemlje razdeljeno med Italijo in Jugoslavijo. Začelo se je obdobje ponovnega razcveta bolnišnice. V tem času se je preusmerila od pretežno kostne in sklepne tuberkuloze na druge ortopedske primere, zato se je spremenil tudi njen naziv – iz Bolnice za kostno in sklepno tuberkulozo (1955) v Ortopedsko bolnico Valdoltra (1961). Spremenila se je tudi struktura bolnikov – padalo je število obolelih otrok in raslo število starejših bolnikov.

Ko se je leta 1956 končala druga obnova, je bolnišnica dosegla zmogljivost 420 postelj. Pri obnovi so upoštevali nove principe zdravljenja OAT, ki so zahtevali drugačno funkcionalno ureditev specialistične bolnišnice. Tako so na mansardi paviljona A na novo uredili operacijski blok s klimatizacijo, z lastno sterilizacijo in prostorom za anestezijo, dalje sobe za postoperativno nego z instalacijami in aparaturo za sodobno reanimacijo, oddelčne ambulante za intraartikularno aplikacijo antibiotikov po oddelkih, povečali so in na novo opremili rentgenski oddelek, laboratorije, klinično preiskovalnico, centralno mavčarno, prostore za rehabilitacijo z oddelki za elektro-, aktino- in hidroterapijo ter gimnastično dvorano; na novo so uredili centralno sterilizacijo, nabavili sodoben rentgenski aparat in uredili fotolaboratorij. Obnovo, dograjevanje in posodabljanje bolnišnice pa so izvajali še naprej: do leta 1975 so zgradili še nov bazen z ogrevano morsko vodo, centralno toplarno, telefonsko centralo, elektroagregat, črpališče fekalij (do leta 1974 so odtekale v morje), modernizirali sterilizacijski in rentgenski oddelek, nabavili precej nove medicinske opreme, leta 1975 pa so odprli nove objekte – kuhinjo, obednico, skladiščno-kletne prostore in dvorano za prireditve. Ob 70-letnici bolnišnice so odprli v starem samskem domu novo ambulanto, v Ankaranu pa nov samski dom. V letih 1986–1988 so zgradili še nov operacijski blok za moderne ortopedske posege. Istočasno je bil dograjen in opremljen v paviljonu A oddelek za postoperacijsko nego.

Bolnišnica je še vedno imela kmetijsko posestvo (ekonomijo), vendar je bila njegova dejavnost v upadanju. Sredi sedemdesetih let so opustili še prašičerejo in nato do ukinitve posestva februarja 1990 pridelovali samo še zelenjavo [16].

Z izgradnjo stanovanjskih poslopij za zdravstveno osebje in tako so začeli prihajati v ustanovo prvi zdravniki, anestezisti, medicinske sestre, fizioterapevti, rentgenski tehniki, laboranti itd. Kot prvi zdravnik je bil leta 1955 nameščen dr. Jože Verlič, kader pa se je pomnožil že oktobra 1956, ko se je del osebja skupaj z bolniki preselil iz Stare gore v Valdoltro, in od takrat počasi vztrajno naraščal. Za primerjavo: leta 1960 je bilo zaposlenih 344 oseb, od teh 137 zdravstvenega kadra, januarja 1990 pa 390 in od teh 179 zdravstvenega osebja s 25 zdravniki [17].

Dolžnosti ravnatelja je najprej opravljal upravitelj Vladimir Zorzut, šef zdravstvene službe pa je bil še vedno dr. Brecelj. Leta 1958 je ustanova končno dobila zdravnika specialista in ravnatelj je postal zdravnik kirurg Vaclav Pišot (1914–1984), ki jo je uspešno vodil do svoje smrti. S tem je bolnišnica stopila na samostojno pot razvoja. Vpeljal je nove kirurške metode zdravljenja tuberkuloznih žarišč ter z ekipo mladih zdravnikov uspešno usmeril razvoj bolnišnice v moderno ortopedijo [18]. Po skoraj dveletnem obdobju, ko je nalogo  vršilca dolžnosti ravnatelja opravljal zdravnik kirurg Aleksandar Špehar, je leta 1986 vodstvo bolnišnice prevzel zdravnik ortoped Venčeslav Pišot.

Bolniki so prihajali največ iz Slovenije in hrvaške Istre, pa tudi iz vse Jugoslavije. Ambulantna služba je bila najprej namenjena bolnikom iz bližnje okolice, kasneje tudi od drugod.

Nove oblike ortopedskih bolezni so postopoma premaknile starostno strukturo bolnikov iz prve v drugo življenjsko dobo, s poudarkom na operativno-kirurški metodi zdravljenja pa se je skrajšala tudi doba zdravljenja, zato so se stalno zmanjševale tudi posteljne zmogljivosti bolnišnice; leta 1990 je imela 330 postelj [19].

Za bolnike so v bolnišnici vedno vsestransko skrbeli. Za otroke so oktobra 1956 odprli  osnovno šolo in vrtec. Šola je delovala že v prvem povojnem obdobju, od marca 1946 do februarja 1947. Ponovno je začela delovati novembra 1956, ko se je skupaj z bolnimi učenci iz Stare gore preselil tudi del učiteljskega kadra. Posebna šola pri Bolnici za kostna obolenja v Valdoltri, kot se je imenovala, je imela najprej tri oddelke (nižjo gimnazijo, osnovno šolo in vrtec), z novo šolsko reformo leta 1958 pa so prešli na osemletno šolanje in s tem ukinili oddelek nižje gimnazije. Učitelji so poleg pouka skrbeli tudi za dodatne dejavnosti, ki so služile kot delovna terapija. Vodili so vrsto krožkov (glasbeni, likovni, literarni – izdajali so celo glasilo Modri val, dramski, recitatorski, šahovski, krožek ročnih spretnosti), vanje pa so bili vključeni vsi bolni otroci. Bili so zelo aktivni in ob praznikih in raznih spominskih dnevih organizirali vrsto nastopov, proslav in razstav [20].

Do leta 1975 so imeli v bolnišnici tudi vrsto delavnic (mizarsko, strugarsko, mehanično, šiviljsko, pletarsko in modelarsko), ki so jih uporabljali kot delovno terapijo za odrasle bolnike.

Do konca šestdesetih let so v okviru bolnišnice prirejali tudi športne in kulturne prireditve (folklorna, igralska skupina) sami zaposleni v bolnišnici, skupaj z učitelji. Namenjene so bile tako osebju kot bolnikom, udeleževali pa so se jih tudi okoliški prebivalci. Sodelovali so tudi otroci zaposlenih, za katere je bil organiziran v okviru bolnišnice vrtec. Dvakrat na teden pa so v bolnišnični kinodvorani vrteli filme [21].

Zanimivo je, da je v tem obdobju dvakrat prišlo do razmer, ko je bila pod vprašajem samostojnost bolnišnice v Valdoltri. Prvič se je to zgodilo leta 1968, ko sta občina Koper in takratni republiški sekretariat za zdravstvo poskušala reševati finančne in prostorske težave Bolnišnice Koper tudi z njeno združitvijo z OBV [22]. Drugič pa leta 1987, ko so uvajali nove oblike zdravstvene organizacije. OBV naj bi se integrirala v Zdravstveni center Koper in prek njega v novoustanovljeno Združeno zdravstvo južne Primorske, ki je imelo cilj, da pod svojo streho združi vse bolnišnice, zdravstvene domove in druge zdravstvene organizacije v takratnih šestih južnoprimorskih občinah. Obakrat so na zboru delavcev pobudo zavrnili, češ da je to specialistična bolnišnica, namenjena bolnikom celotne Slovenije [23].

V samostojni državi Sloveniji

V samostojni Sloveniji se je bolnišnica strokovno še bolj dvignila in je sedaj največja tovrstna ustanova v Sloveniji, ki pokriva več kot 50% zmogljivosti slovenske ortopedije. Sodeluje z vsemi domačimi in s številnimi tujimi centri v Evropi in Ameriki, večkrat tudi v skupnih projektih pri uvajanju najnovejših operativnih in terapevtskih metod. Z odločbo Ministrstva za zdravje je postala učni center za dodiplomsko in podiplomsko izobraževanje zdravstvenega kadra. Opremljena je s tehnologijo, ki omogoča uporabo vrhunskih metod pri obravnavi bolnika in zdravljenje po evropskih zdravstvenih standardih.

V novi državi je prišlo do statusnega preoblikovanja bolnišnice. Vlada je, kot njena ustanoviteljica, s Sklepom 9. decembra 1993 preoblikovala bolnišnico v javni zdravstveni zavod. Prvi statut je dobila 30. septembra 1994, zadnjega pa 1. februarja 2007. V njem je zapisano, da zavod opravlja zdravstveno dejavnost na sekundarni in terciarni ravni, tako da zdravi obolenja in poškodbe lokomotornega aparata, s posebno usmeritvijo v artroplastiko, obolenja in deformacijo hrbtenice, endoskopijo, športni travmatizem, kostno-sklepno tuberkulozo in ortopedsko septiko za območje Republike Slovenije. V okviru te dejavnosti zavod opravlja naslednje dejavnosti: bolnišnično zdravstveno, specialistično ambulantno, izobraževalno, raziskovalno in druge dejavnosti skupnega pomena.

Vzadnjih dveh desetletjih so bolnišnico v celoti obnovili in posodobili prostore in opremo, hospitalno dejavnost pa izvajajo v 16 objektih s skupno uporabno površino 17.394 m².

Zaradi racionalizacije stroškov poslovanja se določene, predvsem spremljajoče dejavnosti, oddaja zunanjim pogodbenim izvajalcem. Tako se zmanjšuje tudi število zaposlenih, med temi pa se povečuje delež zdravstvenega kadra – leta 1999 je bilo v bolnišnici zaposlenih 342 ljudi, od teh 205 zdravstvenega osebja s 30 zdravniki specialisti, v letu 2009 pa 310 oseb, od teh 193 zdravstvenega osebja s 35 zdravniki specialisti in specializanti s področja ortopedije, anesteziologije, radiologije in fiziatrije [24].

Krajša doba zdravljenja je narekovala tudi ukinitev šole leta 1994. Za primerjavo: leta 1980 se je v Valdoltri zdravilo 673 šoloobveznih otrok (45 otrok dnevno), povprečna ležalna doba pa je znašala 24 dni in pol. V letu 1993 pa je bilo na zdravljenju 470 otrok s povprečno ležalno dobo 11 dni [25]. V okviru bolnišnice pa se še vedno izvaja pedagoško delo, ki ga opravljajo učitelji osnovne šole v Dekanih [26].

Bolnišnico vodi od leta 1986 prim. mag. Venčeslav Pišot. V sodelovanju z ambiciozno ekipo zdravnikov specialistov, sodelavcev zdravstvene nege, slikovne diagnostike, fizioterapije ter vseh zaposlenih je uspel posodobiti bolnišnico in jo želi na strokovnem ter znanstveno raziskovalnem področju razviti v referenčno ortopedsko ustanovo.